Vitan ima, milo rečeno, nefiltriran pristop do socialnih interakcij. Posledično je bil v gimnaziji pogosto deležen besa, včasih zamer, enkrat pa celo fizičnega nasilja svojih vrstnikov. Racionalen človek bi od njega pričakoval, da se bo iz svojih napakah nekaj naučil. To se, vsaj do konca četrtega letnika gimnazije, ni zgodilo. A na srečo ni vse izgubljeno - uspelo nam je popisati tri najzanimivejše prigode iz časa našega šolanja. Tako imate lahko vsaj vi, dragi bralci, nekaj od tega.

Zgodbice niso predstavljene v kronološkem zaporedju. Urednik se jih je zaradi dramatičnega učinka odločil razvrstiti glede na to, kako uspešno se je Vitan približal fizičnemu obračunu.

Pa začnimo…

Vitan & Tomaž

V luči ugleda in slovesa integritete kolektiva kronistov Ledinskih Klasik ter želje, da se omeji pristranskost te delikatne rubrike, bo prvo zgodbico pripovedoval Tomaž, in sicer v tretji osebi, da bo dajala vtis, kot da je predstavljena iz nevtralnega zornega kota.

V telovadnici Ledine je v popoldanskih urah potekal tipičen krožek košarke, na čelu s Poznajelškom. Najprej smo se ogreli, zatem pa je sledila igra čez celo telovadnico z dvema polnima ekipama. Vitan in Tomaž sta bila dodeljena nasprotujočima si ekipama.

Dramska igra se je začela kake tričetrt ure pred koncem treninga. Vitanovi ekipi se eden od napadov ni posrečil. Njihovo žogo je prestregel igralec nasprotne ekipe. Tomažu se je uspelo nekako materializirati globoko v sovražnikov teritorij, kar je prestreznik žoge, njegov soigralec, hitro opazil. Izkoristil je priložnost in mu jo zalučal čez igrišče. Tomaž je žogo ujel in s hitrostjo leoparda ter eleganco laboda (primer nepristranskosti) stekel proti nasprotnikovem košu. Ker tam ni opazil nobene straže, se mu sprva ni mudilo.

Česar pa se Tomaž ni zavedal, je, da se je Vitanu uspelo prišušljati tik za njegov hrbet. Na srečo je Tomaž s svojimi smaragdno zelenimi očmi nepopisne globine in lepote to še pravočasno opazil (drugi primer) in primerno pospešil korak, da mu Vitan ne bi mogel prekrižal načrtov. Ker pa je, kot vemo, pri igrah košarke življenjskega pomena, kdo postane zmagovalec, se je Vitan odločil kamerada poriniti v steno, da bi preprečil njegov potencialno uspešno zaključen met na koš.

Tomaž je imel ravno dovolj časa, da je žogo zalučal v neko splošno smer koša, nato pa je, izgubljajoč ravnotežje, zletel proti steni.
Prav na tisto steno, pod košem, je bil pritrjen še rokometni gol, med prečkami pa je na srečo stala blazina. V to blazino je priletel Tomaž, z nosom manj tot deset centimetrov oddaljen od golove prečke.

Besno se je obrnil proti Vitanu. Od bogsigavedi kje se je v njegovih rokah znašla žoga in bil je tik pred tem, da jo zaluča v brezsrčno podlasico (tretji primer), vendar se je, železnih živcev in mirne krvi svojih karizmatičnih in postavnih prednikov (četrti primer) uspel zadržati in žogo nalašč zalučal Vitanu v koleno. Je pa bil Vitan deležen spoštovanja vrednega srbo-hrvaškega repertoarja sočnih kletvic.

Vitan & Gregor

Po treh tednih, kakor je bila včasih njena protizakonita navada, nam je Likarjeva končno vrnila popravljene teste. Enega po enega je dijake klicala k tabli, da so prišli iskat vsak svojega. Kot je bila njena sadistična navada, je najprej vrnila teste tistim, ki so pisali negativno. Njihovih ocen sicer ni povedala na glas, a nam je bilo iz izkušenj jasno, kakšna vsoda je doletela prvoklicane. Eden od takih nesrečnežev je bil tudi Gregor. Vidno žalosten je vstal iz klopi in se napotil proti Likarjevi. Ko se je ves potrt vrnil v svojo klop, ga je Danijel hitel tolažiti s svojo običajno ‘jebeš Likarco’ mantro.

Likarjeva je kmalu zaključila z negativnimi in začela deliti preostale teste. Vitanu, ki je po božji presoji sedel le eno klop pred Strnadom, se je uspelo nekako dokopati do odlične ocene. Stopil je po test, nato pa se je zmagoslavno vrnil v svojo klop. Preden pa se je spustil v pregledovanje svojega testa, mu je v glavo očitno šinila odlična zamisel: da bi bilo pametno spregovoriti še nekaj vzpodbudnih besed Gregorju, ki se je ravno takrat spopadal s tranzicijo iz žalosti v jezo. Vitan se je zasukal na svojem stolu, pomolil svoj test Gregorju pod nos in z izrazitim ponosom v glasu spregovoril:

VITAN: “Vidš? Tko se to dela!”

Potem pa se je lahkotno obrnil stran in se osredotočil na svoj vrnjeni test. Gregor sprva ni reagiral. Kaki dve sekundi je nepremično zrl v Vitanov hrbet. V naslednjih nekaj sekundah pa se je plamen metaforične vžigalne vrvice že vidno približal razstrelivu. To je hitro opazil Danijel, ki je na srečo še pravočasno preventivno odreagiral. Tokrat je moral uporabiti veliko več retorične spretnosti, da je sošolca pomiril.

Če parafraziramo eno od pesmi Iztoka Mlakarja: “Če ne b’ bli zraven drugi (v tem primeru Danijel), bi danes Vitan ležou u trugi.”

Vitan & Luka

OPOZORILO: Dogodki, opisani v spodnji zgodbi, so izrazito grafične narave. Odsvetujemo branje osebam z občutljivim želodcem.

Pripoved je povzeta po spominih Tomaža, Davide in Luke. Slednja sta v pripoved vključena zato, ker je vsak od njiju prispeval pomembno manjkajočo perspektivo v delih, kjer Tomaž ni bil neposredno prisoten (še posebej Luka). Tomaž se vnaprej opravičuje za pretirano dramatizacijo in mešanje metafor v spodnji zgodbi, a žal ne more iz svoje kože.

Tomaž se usede na mesto kočijaža in požene zgodbo v tek.

Odvijala se je tipična ura matematike, kot se je bo spomnil vsak dijak takrat prvega H: kombinacija pogovornega hrupa, obmetavanja s kemičnimi svinčniki in splošnega ignoriranja dejstva, da smo med uro pouka, združenih v toksično mešanico, ki je uspešno pospeševala socialno entropijo v razredu. Učna ura kot taka bi bila popolnoma neraspoznavna vsakomur, ki bi ob takem času utegnil stopiti skozi vrata učilnice št. 60.

Nad vsem tem kaosom je, kot strela z jasnega, naenkrat zagrmel profesoričin glas.

RESMAN: “Zdej je pa dost! Zdej bo pa en uprašan!”

Stanje, ki bi ga prej marsikdo zamenjal za distopijo, se je, kot bi trenil, prelevilo v neopisljiv red in grobno tišino. Vsi smo zadrževali dih in povešali poglede, da se naše oči ne bi srečale s profesoričinimi. Zavedali smo se namreč, da smo šli predaleč, saj smo Resmanovo le redkokdaj uspeli spraviti ob živce do te mere, da je začela nenapovedano spraševati.
Resmanova se je najprej ozrla po razredu. Kot lačen sokol, na preži za kako poljsko mišjo, ki bi se utegnila ob nepravem času prikazati iz luknje. V roke je vzela redovalnico, se usedla na kateder in jo odprla. Njene oči so med obračanjem strani švigale po zapisanih imenih. Kmalu so se ustavile. Njene ustnice so se komaj vidno premaknile in zaslišal se je njen leden glas; tih in umirjen, a popolnoma razločen.

RESMAN: “Luka Vah.”

Vse oči so se hipoma obrnile v klop, kjer je sedel nesrečnež. Nepripravljen na vsodo, ki ga je doletela, se je le s težavo odlepil od svoje klopi in se s težkimi koraki primajal do table. Vsem navzočim je bilo jasno, kakšen bo končni rezultat tega obračuna, a se je, kot bi se sokol z zajcem, tudi Alenka odločila, da se bo najprej poigrala s svojim plenom.
Sledilo je dvajset mučnih minut. Povem lahko le, da se je zdelo, kot da bi se čas ustavil. Kazalci na veliki uri, obešeni na steni učilnice, se nikakor niso hoteli premakniti.
Luka se je na vse načine poskušal izviti iz Alenkinih krempljev, a ga je ta z vsakim naslednjim vprašanjem le še močneje stisnila. Po dvajsetih minutah je obnemogel. Sledil je poslednji, a smrtonosni udarec.

RESMAN: “Nezadostno.”

Alenkine besede so zlovešče odmevale od sten učilnice in kot list, ki pade z drevesa na gladino mirnega jezera, vznemirile še vedno zloveščo tišino. Profesorica se je počasi usedla in začela pisati v redovalnico.
Nekaj sekund kasneje je zazvonilo. Kot bi trenil smo planili kvišku in pohiteli proti izhodu, a še vedno v pretežni tišini, s komaj slišnim mrmranjem. V atmosferi je bilo čutiti splošno olajšanje. Razen pri Luki, seveda.
Znova se je vsesplošni vrvež v celoti razplamtel šele v kleti, pri omaricah. Debata je tekla predvsem o nehumanem dejanju, ki smo mu bili priča. Hiteli smo si obuvati čevlje in se oblačiti, da bi lahko čim prej zapustili prostore stavbe, ki nam je postregla s tako srhljivimi prizori. Tudi sam sem z nekaj kameradi odhitel po stopnicah navzgor, proti izhodu. Šele pred vrati gimnazije smo se ustavili in sklenili, da počakamo še ostale iz naše ustaljene skupine.

Tomaž sklene, da si bo zaenkrat odpočil, kočijažev sedež pa zaupa Davidu.

Bil sem eden zadnjih ljudi, ki so prišli do omaric. Ko sem odprl svojo in se začel obuvati, se nam je pridružil še Luka, vidno razburjen. Na njegovem obrazu je bilo razbrati žalost in bes, ki se ju ni trudil prikrivati. Njegov pogled je bil prikovan k tlom. Brez besed je počasi odklenil omarico, iz nje vzel svoje stvari, se usedel in se začel obuvati.
V tistem je v klet prihlačal Vitan. Ta se, za razliko od drugih, ni odpravil k svoji omarici, temveč se je naslikal pred Luko in ga samozavestno ogovoril.

VITAN: “Pa kako nis’ tega vedu? Če smo to prejšnjo uro delal, točno to nalogo […] ” (odpre zvezek in pokaže na dotično nalogo, rešeno) “Kako si res lah šut dobu? […] ”

K Davidu na kočijažev sedež prisede Luka in prevzame vajeti.

Bil sem izredno slabe volje. Ravnokar sem dobil nezadostno, pa sploh nisem bil eden tistih, ki so povzročali nered. Z živci sem bil čisto na meji.
Potem pa pride Vitan. Začne me zafrkavati in mi celo očita, da sem se v dani situaciji slabo odrezal, čeprav je bilo že vnaprej jasno, kakšen bo izid.
Takrat mi je počil film. Vstal sem in se obrnil proti Vitanu ter ga odrinil od sebe.

Za trenutek vajeti spet v roke dobi David.

Vitana je odneslo v omarice za njegovim hrbtom. Še danes mi ni jasno, zakaj se je človek odločil zafrkavati enega najboljših boksarjev v svoji kategoriji. Tega racionalen človek enostavno ne bi počel.

Luka iztrga vajeti iz Davidovih rok.

Človek je poletel v omarice. Kar pa je takrat še okrepilo mojo jezo je bila Vitanova reakcija. Ta se je namreč začel smejati. Smejati!

David si ponovno poskuša prilastiti kontrolo nad kočijo…

Enostavno mi ni jasno, zakaj se je Vitan zasmejal, glede na to, da ga je Luka odrinil. Enostavno mi ni jasno.

… a mu to ne uspe in vajeti ostanejo čvrsto v Lukovih rokah:

To je bila kaplja čez rob. V tistem trenutku pa sem opazil tudi, da Vitan nima zavarovanih bokov in trebuha. Doživel sem nekakšen ‘flashback’ na boksarsko areno, kjer je pred mano stal nezavarovan nasprotnik. Izkoristil sem priložnost in ga enkrat močno, a zadržano - ker sem ga želel samo odgnati, ne pa huje poškodovati - s pestjo udaril v trebuh, drugič pa v obraz. Ne morete si misliti, kako hitro jo je pobrisal.

Luka se odloči, da si bo odpočil, zato na kočijažev sedež zopet sede Tomaž.

Pred vhodom sva takrat ravno kramljala s Kristianom, ne spominjam se več točno o čem. Česar pa se spominjam, je bil Vitan, ki je po stopnicah hodil nenavadno hitro. Skoraj tekel je proti izhodu, brez da bi nama namenil pogled ali poslovilo. S Kristianom sva zaznala, da nekaj ne štima:

TOMAŽ: “Jou, Vitan, kam se ti mudi?”

Vitan se je ustavil. Pogledal sem mu v obraz in se zgrozil.

TOMAŽ: “O, fak, kva se je pa s tabo zgodl?!”

Na sošolčevem obrazu, nad njegovim desnim očesom, je vame zevala odprta rana, iz nje pa mu je počasi po licu curljala kri. To je seveda opazil tudi Kristian.

KRISTIAN: “Vitan… Kdo ti je to naredu?!”

Z Vitanovega obraza je bilo razbrati strah in zmedenost. Kot, da bi bil priča umoru. Z nervoznim in dezorientiranim glasom je izjecljal.

VITAN: “Js sm… Ne, on… Morm domou…! Morm domou!”

Hotel je odbrzeti naprej, a sva ga s Kristianom spet ustavila.

TOMAŽ: “Uou, Vitan, ustau se! Kdo ti je to naredu, no?”

Ravno v tistem je mimo prikorakal varnostnik. Vitanov obraz je bil že pošteno rdeče obarvan, kar je seveda opazil.

VARNOSTNIK: “Opa, kaj se je pa teb zgodl?”
TURŠIČ: “Ne… Morm domou…”
VARKO: “A ne, ne… Kr z mano stop, pa boš povedu, kaj je blo.”

Epilog

Vitan in Luka sta bila za vprizoritev te dramske igre nagrajena z desetimi urami mediacije, Luka pa je osvojil še ukor pred izključitvijo. Naj dodam – kot zanimivost – na veliko žalost Likarjeve, ki si je prizadevala, da bi fanta kar takoj izključili iz gimnazije. Do danes to ostaja ena najbolj opevanih povesti našega časa na Ledini.